O Ljubljanici

Ljubljanica je slovenska reka, ki teče po južnem delu Ljubljanske kotline. Izvira v bližini Vrhnike, preči Ljubljansko barje, teče skozi mesto Ljubljana in se pri naselju Podgrad kot desni pritok izliva v reko Savo.

Ljubljanica se napaja iz številnih kraških ponikalnih voda v zaledju. Njen počasni površinski tok od izvirov v bližini Vrhnike do izliva v Savo je dolg 41 km, njeno celotno porečje (do izliva v Savo) pa obsega kar 1884 km², od tega je kar 1100 km² porečja kraškega. Kraško zaledje izvirov Ljubljanice zajema vode višje ležečih podolij in planot, ki so povezane s ponikalnicami. Nekatere izmed njih so vidne tudi v vodnih jamah Golobina, Križna jama, Karlovica, Zelške jame, Tkalca jama, Planinska jama, Postonjska jama, Predjama, Logarček, Gradišnica in Najdena jama. Vodna pot obsega večje število poimensko različnih si rek:

Trbuhovica, ki izvira na Prezidskem polju v Hrvaški, ponikne na Babnem polju
Obrh, teče po Loški dolini, kjer ponikne in se ponovno pojavi na Cerkniškem polju
Stržen, ponikne na Cerkniškem polju, kamor se s severne strani steka še Cerkniščica, podzemno pa vode z Bloške planote
Rak, ki teče po Rakovem Škocjanu, v Planinski jami se združi z reko Pivko
Pivka, teče po Pivški kotlini, skozi Postojnsko jamo, v Planinski jami se združi z reko Rak
Unica, ki v Planinski jami nastane z združitvijo reke Pivke in Raka; teče po Planinskem polju
Ljubljanica (izvira v okolici Vrhnike, v reko Savo se izliva pri kraju Podgrad)
potok Logaščica, ki deloma vključuje ponikalne sisteme območja Rovt, Hotenjskega podolja in Logaškega polja.

Te ponikalnice se južno od Vrhnike podzemno združujejo s preostalimi zgoraj omenjenimi vodami. Na obronkih Barja izvirajo tudi ponikalne vode z Rakitne, sprva v Ponikvah pri Preserju in nato v kraškem bruhalniku pri Kamniku pod Krimom. Čeprav porečje Ljubljanice pripada sistemu črnomorskega povodja, se v nekatere vode iz Pivške kotline in Hotenjskega podolja podzemno izlivajo tudi v reke Timava, Vipava in Idrijca ter s tem predstavljajo bifurkacijo črnomorsko-jadranskega razvodja. V kraju Podgrad je sotočje treh rek, Ljubljanice, Save in Kamniške Bistrice. Na tem mestu so pred 2000 leti Rimljani postavili utrdbo (Sava Fluvia), v tistem času se je na istem mestu stekal v Savo še potok Besnica.

Reka Ljubljanica, znana tudi kot reka sedmih imen, je zelo vodnata, saj zbira vodo s 1884 km2 površine. Porečje ima predvsem kraški značaj. Vode se pri poplavah dalj časa zadržujejo na kraških poljih in ne odtekajo tako hitro, ob suši se pa vode izcedijo iz kraškega podzemlja, ki se presuši, in so tako nizki pretoki zelo majhni. Tako ima na primer reka Sava, s sicer nekoliko večjo površino porečja, na sotočju z Ljubljanico približno štirikrat večje pretoke poplav in skoraj desetkrat večje pretoke nizkih voda. Reko Ljubljanico oblikujejo številni izviri na obrobju Barja in nekaj večjih pritokov, kot so Podlipščica, Borovniščica, Iška, Zidarjev graben, Iščica z Želimeljščico in Gradaščica. Omenjeni vodotoki dajejo vodnemu režimu Ljubljanice tudi deloma hudourniški značaj. V zgornji polovici svoje toka teče reka po položnem Ljubljanskem barju, ki zelo upočasni in umiri njen tok. Voda počasi odteka po več metrov globoki strugi, polni vode, ki tvori vodno telo z več kot tremi milijoni kubičnih metrov prostornine.

Pod večjim delom Barja se nahaja arteški vodonosnik, v katerem tlaki presegajo površino terena in vzdržujejo slabo konsolidirane površinske sloje polžarice v občutljivem ravnovesju, ki se vzdržuje s pomočjo zapornic na Grubarjevem kanalu in Ljubljanici na Ambroževem trgu. Voda je na Ljubljanskem barju element, ki ga je vedno bodisi premalo bodisi preveč, in to dejstvo dokaj uspešno uravnavajo zapornice. Površinske in podzemne vode Barja tako tvorijo kompleksno in občutljivo okolje, obremenjeno s posedanjem površine, ki marsikje presega centimeter na leto. Posedanje Barja je tudi vzrok, da ukrepi za osuševanje, izpeljani v preteklosti, niso dali želenih rezultatov, to pa je v veliki meri preprečilo intenzivno izkoriščanje in poselitev. Da bi bilo delovanje zapornic optimalno, bomo izdelali kompleksen hidrološko-hidravlični model.

Struga reke Ljubljanice sodi med najpomembnejša arheološka najdišča v Sloveniji. Na dnu rečnega dna so predmeti iz različnih obdobij, od prazgodovine do novega veka. Zaradi arheološke vrednosti je reka Ljubljanica od leta 2003 zaščitena kot kulturni spomenik.

Raznolik hidrološki režim voda na Ljubljanskem barju pa omogoča vzdrževanje posebnega ekološkega sistema z visoko biodiverziteto, zaščiteno in pogojeno z močvirnostjo površine Barja. Del površin Barja je zaščiten z Naturo 2000. Za izboljšanje ekološkega stanja v območju Natura 2000 na Ljubljanskem barju je treba zagotoviti prehodnost Ljubljanice za ogrožene ribje vrste, predvsem za sulca, platnico in blistavca.

Karta vodozbirnega območja Ljubljanice